Samuraj, globoko zakoreninjen v zgodovini otočja, se za služenje svojemu gospodarju ne boji ne smrti ne trpljenja. Skozi stoletja se je razvil v ikonični simbol Japonske.
Samuraj (侍) je bil japonski bojevnik v službi velikega fevdalnega gospoda, imenovanega daimjo. Samuraja, ki ga zlahka prepoznamo po oklepu in katani, zavezuje strog kodeks časti, imenovan bušido ali “pot bojevnika”.
Ste vedeli, da se ti bojevniki že od malih nog urijo v borilnih veščinah, zaradi česar so izjemno strašljivi? Vendar samuraj ni bil le surov bojevnik; imel je tudi prefinjeno plat in je prispeval k razvoju japonske umetnosti. 🙃
Svet samurajev je fascinanten, saj sta njihova simbolika in vpliv še vedno močno prisotna v japonski kulturi. 👉 V tem članku boste izvedeli vse o zgodovini, urjenju samurajev in njihovi vlogi v japonski družbi.
🧐 Kdo je pravzaprav samuraj?
Samurajski bojevniki v oklepih. Fotografije Kusakabe Kimbeija (1880).
Beseda samuraj dobesedno pomeni “tisti, ki služi”. Bil je torej japonski bojevnik v službi lokalnega gospoda, daimja, v času fevdalne dobe.
V obdobju Heian so bili to večinoma kmetje in obrtniki, ki so se v času vojne borili pod poveljstvom svojih gospodarjev v zameno za riž 🍚. Ni ravno mikavno plačilo! Poleg tega se je njihovo bogastvo merilo s količino riža (koku), ki so ga imeli.
Sčasoma se je samuraj pridružil cesarskemu dvoru, kjer je bil deležen intenzivnega vojaškega urjenja in postal vrhunski bojevnik.
Ste vedeli, da obstajajo različni nazivi za samuraje? Rōnin je bil bojevnik brez gospodarja, ki ni pripadal nobenemu klanu in je bil zelo slabo zapisan. Hatamoto pa je bil vazal šoguna, vojaškega generala, ki je vodil državo.
⚔ Zgodovina: vladavina japonskih samurajev
Samuraj iz klana Sacuma. Fotografija Feliceja Beata (1868–1869).
Čeprav so bili samuraji v obdobju Heian bolj kot ne preprosti kmetje ali obrtniki, so z vzponom šogunata postali bojevniška elita. V 12. stoletju so samuraji pridobili moč s klani Minamoto in njihovimi nasprotniki Taira, ki so postopoma prevzeli politično oblast, ki je bila dotlej v rokah cesarja in dvora v Kjotu.
Zmagoslavje klana Minamoto v vojni Genpei je pomenilo začetek šogunata Kamakura oziroma bakufuja, vojaške diktature, v kateri so samuraji nadzorovali državo. Takrat so uživali dedni status in družbene privilegije, rezervirane le za aristokracijo. Ta režim, ki sta mu sledila šogunata Muromachi in Tokugawa, je trajal skoraj 700 let, vse do obnove Meiji leta 1868.
V tem obdobju sta nošenje meča (katane) in oklepa predstavljala prestiž, ki je bil v samurajski kulturi zelo cenjen. Ta status je spodbudil razvoj nove obrti v Deželi vzhajajočega sonca.
V obdobju Sengoku okoli 16. stoletja so samuraji ubogali le en zakon – zakon močnejšega, kar je med prebivalstvom sevalo strah. Hitro so se povzpeli na najvišje položaje in gradili številne gradove ter dōjōje.
V obdobju Edo so postali državni uradniki. Daleč od barbarske preteklosti se je pojavil nov, veliko modrejši samuraj.
📜 Bušido, pot japonskega bojevnika
Kot smo že omenili, je samuraj zavezan spoštovanju kodeksa časti, imenovanega Bušido, ki vsebuje nabor pravil in vrednot, značilnih za njihov stan. Ta kodeks ravnanja, ki izhaja iz zen budizma, je imel ključno vlogo pri usodi samuraja. Ta je prisegel na zvestobo, lojalnost, poštenost in pogum.
Samuraj je bil pripravljen žrtvovati svoje življenje za svojega gospodarja, nič manj! In ni se smel bati preliti svoje krvi… ali krvi svojih nasprotnikov. Sledil je delu Hagakure, ki je bilo pogosto namenjeno bojevnikom kot vodnik na njihovi duhovni poti.
🤺 Izobraževanje samuraja
Mladi samurajski bojevniki. Fotografija Feliceja Beata (1800-ta leta).
Preden je fant postal samuraj, je bil deležen zelo stroge vzgoje, katere namen je bil utrditi ga že od malih nog. Zgodaj ločen od družinskih stikov je vstopil v šolo borilnih veščin, kjer je bil deležen posebnega urjenja, ki ga je naučilo nadzorovati čustva in se boriti. Učil se je rokovanja s hladnim orožjem, mečevanja 🗡, vojaških veščin, rokoborbe, lokostrelstva 🎯 in jahanja 🏇, hkrati pa se je učil samodiscipline.
Poleg telesne vadbe so ga učili kaligrafije in verske vzgoje, da bi spodbudili njegov duh. Samuraj se je postopoma naučil, da je napaka nevarnejša od smrti.
Samurajsko življenje je bilo daleč od zabave; zaznamovano je bilo s treznostjo in strogostjo, da bi postal močan bojevnik. Precej travmatično, se vam ne zdi 😳?
🧘♀ Samurajke
Cesarica Džingu avtorja Utagave Kuniyoshi / Tomoe Gozen na svojem konju / Nakano Takeko, učiteljica borilnih veščin in velika bojevnica (1817–1868)
Čeprav so bile redke, so se tudi samurajke, imenovane onna-bugeisha, lahko podale v boj za zaščito svoje vasi, zlasti kadar ni bilo dovolj moških za obrambo ozemlja. Tako kot moški so se učile borilnih veščin 🤼♀ in konjeniškega lokostrelstva, vendar so nosile drugo orožje: naginato, krajše rezilo. No, seveda je bilo treba poudariti moško prevlado 😜
Med ikoničnimi figurami samurajk lahko omenimo legendarno cesarico Džingu, ki naj bi okoli leta 200 osvojila Korejo. Kasneje, v obdobjih Heian in Kamakura, so nekatere ženske celo vodile več klanov, čeprav so verjetno morale prenašati seksizem tistega časa. Tomoe Gozen je bila najboljši primer ženske poveljnice v času klana Minamoto.
🏹 Samurajsko orožje
Samuraj v oklepu, fotografiral Felice Beato / Samurajski oklep iz 18. stoletja
Samuraj je nosil oklep, ki ga je ščitil od glave do pet.
Kabuto je čelada s ščitnikom in menpojem, masko z brki, ki naj bi prestrašila sovražnika. Nekateri plemiški bušiji so nosili 2 roga kot znak razlikovanja.
Telo je bilo zaščiteno z oklepom iz mešanice jekla in usnja, prekritim z železnimi ploščami, zlasti na najbolj izpostavljenih delih. Okončine so bile opremljene z več zaščitnimi deli, zasnovanimi tako, da so omogočali dobro gibljivost med bojem.
Med samurajskim orožjem lahko omenimo slavno katano 🗡, meč, ki ga je smel nositi le on in je predstavljal dušo bojevnika. Vakižaši je krajše rezilo za večkratno uporabo, tantō pa je majhno bodalo, ki se je uporabljalo zlasti za hara-kiri. Poleg tega je samuraj pogosto uporabljal jumi, japonski lok, in jari, kopje.
🥋 Razpustitev samurajskega reda in dediščina
Lik Kacumota, navdihnjen z zgodbo Saiga Takamorija, ki ga je v filmu Zadnji samuraj upodobil Ken Watanabe.
V obdobju Meiji, leta 1868, je cesar ponovno prevzel oblast, kar je pomenilo konec fevdalnega sistema in samurajskih privilegijev. Številni so se pridružili plemiškemu razredu šizoku, da bi ohranili nekatere družbene ugodnosti.
Samuraji so postopoma izgubili svoj plemiški status z prepovedjo nošenja meča leta 1876 in ukinitvijo njihovih rent 💰. Nekateri bojevniki so se preusmerili v druge poklice, drugi pa niso mogli sprejeti novega stanja in so se uprli. Naborni sistem iz leta 1872, katerega cilj je bila reforma vojske, in zadnji upor v Sacumi leta 1877, v katerem se je cesarska vlada spopadla z zadnjimi samuraji, sta pomenila njihov konec.
Ti nekdanji bojevniki so postali predmet folklore v japonski kulturi in za seboj pustili dediščino, polno poguma, kot jo prikazuje film Zadnji samuraj režiserja Edwarda Zwicka. Ti bojevniki so za vedno zaznamovali duh prebivalcev otočja. Še danes bušido in moralne vrednote samurajev prežemajo japonsko družbo, kot jo poznamo. Ta filozofija je še vedno globoko zakoreninjena v japonskih borilnih veščinah in mentaliteti starejših generacij. Čut za dolžnost in čast, ki sta na Japonskem zelo močna, korenine črpata prav v dediščini teh junakov iz preteklosti.
