Za razumevanje japonske kulture se je treba najprej seznaniti z religijami, ki prevladujejo v državi: šintoizmom in budizmom. Medtem ko je bila slednja uvožena s strani Kitajcev in Korejcev, je prva avtohtona na tem otočju.
Šintoizem je japonska politeistična religija, ki izhaja iz animističnih in šamanskih verovanj stare Japonske. Šinto, kar pomeni »pot bogov«, časti duhove narave oziroma kamije.
Osredotočamo se na najstarejšo religijo v japonski zgodovini.
🤓 Šintoizem na Japonskem: religija ali filozofija?
Šintoizem nima nobenega moralnega kodeksa ali svete knjige, za razliko od najbolj znanih monoteističnih religij, ki so jih ustanovili preroki. To je kult, ki se je naravno razvil iz tradicij in verovanj japonskega ljudstva. Rituali in globoko spoštovanje do kamijev so temeljni elementi te religije, ki jo vsakdo prakticira po svoje.
Prav tako privrženci niso omejeni na en sam kult. Tako se šintoizem odlično dopolnjuje z drugimi religijami, kot so budizem, konfucijanstvo, taoizem ali krščanstvo. Treba je omeniti, da je na Japonskem povsem običajno imeti več religij hkrati.
Šintoizem ne temelji na nobeni posebni dogmi, vendar lahko navedemo dve referenčni besedili: Kodžiki in Nihon Šoki, izdana v začetku obdobja Nara. Gre za zbirke mitov o japonski kozmogoniji in izvoru šintoističnih božanstev, v katerih je opisano božansko poreklo cesarja.
🧜♂️ Kamiji in japonska mitologija
Amaterasu prihaja iz nebeške kamnite jame (Šunsai Tošimasa, 1887). Vir: wikipedia.
Šintoizem na Japonskem temelji na čaščenju kamijev (japonskih bogov). To so višja bitja ali duhovi narave, ki vladajo svetu in vzbujajo spoštovanje (ali strah). Elementi narave, kot so drevesa, skale in živali, so kamiji. Prav tako se duhovi prednikov, velikih voditeljev ali celo pokojnih cesarjev v šintoističnem kultu štejejo za božanstva.
Šintoistična božanstva so v središču japonske mitologije. Kot smo videli, sta Kodžiki in Nihon Šoki zbirki mitov in legend, ki opisujeta izvor kamijev. V prvem najdemo demiurški par Izanagi in Izanami ter boginjo sonca Amaterasu in druga pomembna božanstva. V drugem je opisana zgodovina prvega japonskega cesarja (potomca Amaterasu) in cesarske linije.
Na Japonskem so kamiji ambivalentna bitja. Častiti jih je treba in jih nikakor ne razjeziti, saj bi si sicer lahko nakopali nesrečo (tatari).
⛩ Šintoistična svetišča
Ise-džingu. Vir: blog.gaijinpot.com
Šintoistični kult je na Japonskem zelo prisoten in številna svetišča naseljujejo otočje. Vsaka zgradba je bivališče nekega kamija.
Še posebej znana sta Ise-džingu, Izumo-taiša in Fušimi Inari. Med značilnimi elementi je torii, portal, ki ločuje sveti svet od profanega. Za njim se nadaljuje kamnito stopnišče, imenovano išidan.
Na poti, ki vodi do glavne zgradbe (sando), najdemo čozuja, bazen z vodo in velikimi zajemalkami, ki služijo za fizično in duhovno očiščenje, preden se vernik predstavi kamiju. To je kraj, kjer si verniki umijejo roke in usta, da se znebijo vseh nečistoč. Nato pot, obdana s tradicionalnimi svetilkami, vodi do kagura-dena (prostora za svete plese).
V sklopu svetišča se nahaja šamušo. Tam prodajajo ema (lesene ploščice, na katere se napiše želja) ali omamori (vrsta amuletov). Emake so strukture, ki omogočajo obešanje ploščic ema. Kami lahko nato prebere prošnje in jih usliši.
Vhod v haiden (prostor za čaščenje) varujejo komainu (kipi levov). Slamnata vrv, imenovana šimenava, označuje svetost paviljona. Nazadnje, honden predstavlja najpomembnejšo zgradbo svetišča. To je sveti prostor, kjer se nahaja relikvija kamija in kamor imajo dostop le šintoistični duhovniki.
🤔 Vpliv šintoizma na življenje Japoncev
Lahko rečemo, da je šintoizem vplival na način razmišljanja in življenjski slog Japoncev. Globoko spoštovanje do narave, prednikov in čaščenje kamijev sta zakoreninjena v japonski kulturi. Japonci verjamejo, da se v vsaki stvari in vsakem posamezniku skriva kami, ki ga je treba častiti.
Na nek način religija povezuje vernika z njegovim vesoljem, njegovo državo in njegovo skupnostjo. Poroke in rojstva so priložnosti za šintoistične obrede, leto pa zaznamujejo praznovanja, v katerih najdemo šintoistične rituale, kot so praznik deklic, hanami (praznik cvetenja češenj) ali novo leto.
Med šintoističnimi praksami lahko omenimo obiske svetišč ter obrede očiščenja, kot sta umivanje rok in ust za vstop v sveti prostor. Nekatere navade čistoče, kot je tuširanje pred vstopom v onsen (izvir vroče vode), so prav tako povezane s tem kultom.
Najbolj priljubljene šintoistične manifestacije so macuriji. Gre za japonske festivale v čast lokalnim kamijem.
📖 Kratka zgodovina japonskega šintoizma
Kot večina religij se je tudi šintoizem rodil iz naravnega in političnega konteksta, preden se je skozi stoletja razvijal.
🐣 Pojav šintoizma na Japonskem
Začetki šintoističnega kulta segajo v obdobje Džomon, pred skoraj dvajset tisoč leti. Verska verovanja so takrat služila za razlago številnih naravnih nesreč. Otočje, ki leži na stičišču štirih tektonskih plošč, so od nekdaj pretresali potresi, vulkanski izbruhi, cunamiji in tajfuni.
Prva ljudstva na Japonskem so imela animistična verovanja. To pomeni, da so verjela v obstoj duhov ali duš, ki oživljajo naravo in živa bitja. Skozi stoletja so Japonci tem duhovom pripisali človeške lastnosti. Tako so se pojavili kamiji, kot jih poznamo danes.
Ko budizem okoli 6. stoletja prispe na otočje, želi japonski cesarski dvor potrditi avtohtono religijo in okrepiti cesarsko oblast. Tako so bila šintoistična verovanja materializirana v Kodžikiju leta 712 in nato v Nihon Šokiju leta 720. Etnična religija je takrat postala simbol nacionalizma.
🔎 Šintoistično-budistični sinkretizem
Šinbucušugo: Mešanica šintoizma in budizma na Japonskem. Vir: blog.japanwondertravel.com
Ko se je budizem konec obdobja Asuka razširil po Japonski, se je moral šintoizem prilagoditi in razvijati, da bi v svojo duhovno zasnovo vključil nova verovanja. Prav tako so bila šintoistična božanstva dodana v budistični panteon.
Po mnenju Kukaia, ustanovitelja šole Šingon, so kamiji inkarnacije bud. V tistem času so verska verovanja sobivala in se zlivala, nekateri pa so v njih videli le eno in isto resnico. To imenujemo šintoistično-budistični sinkretizem (šinbucu šūgō).
Templji so tako vključevali majhna šintoistična svetišča in obratno, majhni templji so se nahajali v svetiščih. V resnici sta bili obe religiji precej komplementarni, zato ju je bilo mogoče združiti.
🎎 Šintoizem kot državna religija
Šele ob koncu obdobja Edo se šintoizem vrne z močjo na pobudo nekaterih japonskih učenjakov, ki so zagovarjali čisti šintoizem (brez tujih vplivov). Kasneje, leta 1868, je bil šintoizem pod novim režimom obdobja Meidži razglašen za državno religijo. Šintoistični duhovniki so bili takrat v službi države in cesarja.
Spomnimo se, da je bil slednji neposredni potomec Amaterasu! Do konca druge svetovne vojne je bil predmet pravega kulta. Poraz Japonske je končal državno religijo in cesar se je moral javno odpovedati trditvi, da je bog.
🎊 Šintoistična religija danes
Šintoistična poročna ceremonija. Vir: picture-worl.org/
Japonci živijo z verovanji, ki pripadajo tako šintoizmu kot budizmu. Danes mnogi prakticirajo obe religiji glede na kontekst.
Na splošno šintoistični in budistični obredi ne zasedajo istega prostora. Prvi so povezani z življenjem, družino in skupnostjo, medtem ko je drugi rezerviran za posmrtno življenje. Tako se v šintoistična svetišča odpravimo ob porokah, medtem ko se pogrebi opravljajo v budističnih templjih.
Skozi vse leto Japonci ohranjajo šintoistične rituale, zlasti med tradicionalnimi dogodki in macuriji.
Kaj menite, je šintoizem religija ali filozofija?
