Ko prispete v zelo živahno tokijsko sosesko Šibuja, ne morete zgrešiti slovitega bronastega kipa Hačika, najbolj znanega psa na Japonskem. Turisti nestrpno čakajo v vrsti, da bi se fotografirali ob tem psu pasme akita inu. Japonci so ga izbrali za svojo najljubšo točko za srečanje s prijatelji ob izhodu s podzemne železnice. Hollywood je zgodbo uporabil kot navdih za uspešnico Hači.
Zakaj je kip Hačika postal turistična atrakcija? Zakaj je ta pes simbol, ki ga Japonci tako častijo? Odkrijte resnično zgodbo o Hačiku, ki je skoraj deset let neutrudno čakal na vrnitev svojega gospodarja.
Zgodba o Hačiku, zvestem psu
Ime Hačiko (ハチ公) ima v japonščini dva pomena: označuje osmega pasjega mladiča v leglu (hači = osem, ko = pripona za otroke), lahko pa pomeni tudi »osmi princ«.
Tega psa pasme akita inu je leta 1924 vzel k sebi Hidesaburo Ueno, profesor na tokijski univerzi, ki je poučeval na kmetijskem oddelku. Hačiko, rojen na kmetiji v prefekturi Akita, je v Tokiu odkril povsem novo življenje. Vsak dan je užival v jutranjem vrvežu v soseski Šibuja, ko je spremljal svojega gospodarja do železniške postaje. To je bil zelo ganljiv način, da profesorju zaželi srečo pri njegovem delovnem dnevu!
Vsak večer je Hačiko sam opravil isto pot do postaje Šibuja, da bi pozdravil svojega ljubljenega gospodarja. Bila sta nerazdružljiva. Prizor tega prijaznega in zvestega psa, ki je profesorja spremljal domov, v soseski ni ostal neopažen.
Na žalost pa 25. maja 1925 zvečer Hačiko kljub iskanju ni našel svojega gospodarja na postaji Šibuja. Tistega dne je profesor med predavanjem na univerzi umrl zaradi možganske krvavitve.
Za Hačika ta žalostna novica ni bila sprejemljiva. Po tragediji so ga posvojili v nov dom, a takoj ko se je ponudila priložnost, je stekel k svojemu gospodarju. Toda profesorja ni bilo več, njegovega vonja ni bilo čutiti in Hačiko ni razumel, kaj se dogaja. Od takrat naprej je nadaljeval svojo navado in se vsak dan vračal na postajo Šibuja, kjer je med množico neznancev v upanju, da bo našel Hidesabura Uena, oprezal za Japonci, ki so izstopali iz vlaka.
Potem ko je profesorja čakal skoraj deset let, je Hačiko leta 1935 v Šibuji poginil in se za vedno zapisal v srca Japoncev.
Najbolj znan pes na Japonskem
Mimoidoče in tiste, ki so uporabljali postajo Šibuja, se je dotaknila Hačikova zvestoba. Da bi mu pomagali preživeti, so mu dajali vodo in hrano. O njem so pisali v časopisih, med drugim leta 1933 v slovitem japonskem dnevniku Asahi Šimbun: »Ganljiva zgodba o starem psu: 7 let čaka na svojega pokojnega gospodarja«. Hačiko je tako postal najbolj znan akita inu na Japonskem in od takrat pooseblja neomajno zvestobo.
Pravijo mu Čuken, kar pomeni »zvesti pes«. Leta 1934, leto dni pred njegovo smrtjo, so mu ob izhodu s postaje v čast postavili celo bronasti kip. Tako je bil prisoten pri odkritju lastnega spomenika!
Ob prvi obletnici njegove smrti so mu prebivalci Tokia izkazali čast s slovesnostjo na ulicah Šibuje. Slovesnost se vsako leto ponovi v aprilu. Še danes ta ikonični kip privablja turiste in navdihuje Japonce.
Morda niste vedeli, da sloviti kip, ki ponosno stoji nasproti križišča v Šibuji, ni edini poklon Hačiku:
- Hačiko-guči: ime izhoda s podzemne železnice v Šibuji, ki vodi do kipa.
- Naravoslovni muzej v Tokiu: Hačikovo kožo so nagačili in jo hranijo v tem muzeju. Poleg tega so v kulturnih ustanovah mesta razstavljene različne zanimivosti. Če načrtujete potovanje na Japonsko in ogled muzejev, je tukaj Top 12 nenavadnih muzejev v deželi vzhajajočega sonca.
- Muzej Širane: fotografija Hačika z oprsnico je bila občasno razstavljena.
- Postaja Odate, prefektura Akita: rojstni kraj Hačika, kjer so leta 2004 v njegovo čast postavili kip. Tam se nahaja tudi svetišče Hačiko družbe Japan Railways.
- Tokijska univerza za kmetijstvo in tehnologijo: tam je delal Hačikov gospodar. Občudujete lahko zelo ganljiv kip psa, ki se igra s profesorjem, odkrit leta 2015.
- Pokopališče Aojama: ostanki psa počivajo v miru ob grobu njegovega gospodarja.
- Navidezno pokopališče za hišne ljubljenčke na Japonskem: Hačiko ima svoj virtualni grob. Naj spomnimo, da ni edina žival, ki jo Japonci častijo. Odkrijte 20 japonskih živali z močno simboliko.
- Avtobus Hačiko: linija turističnega prevoza, ki vozi po soseski Šibuja.
- Pokloni v pop kulturi: namige na našega najljubšega akito lahko najdemo v številnih delih. V mangah (Nana, One Piece, GTO), stripih (Spirou v Tokiu), risankah (Futurama, Scooby-Doo) ali celo v videoigrah (The World Ends With You).
Kip Hačika in Hidesabura Uena.
Hači, ganljiv film o Hačiku
Najbolj znan pes na Japonskem se ni pojavil le za nekaj minut v epizodi risanke. Njemu sta v celoti posvečena dva filma!
Leta 1987 je bila njegova zgodba pripovedovana v filmu Hačiko Monogatari, ki je pretresel vso Japonsko. Toda kultno delo, ki je njegovo zgodbo poneslo v svet, je Hači, ki ga je režiral Lasse Hallström in je izšel leta 2009.
Že v prvih minutah tega hollywoodskega predelave je pes Hači predstavljen kot junak. Ton je nastavljen in čustva že začnejo prevzemati gledalca.
V tej različici je Hačiko obdan s skrivnostjo. Njegov izvor ni znan, v leseni skledi ga iz Japonske prepeljejo v ZDA. Med prevozom njegova kletka pade in ubogi Hači se izgubi na železniški postaji. Najde ga Parker (Richard Gere), profesor glasbe, ki se je vračal z univerze.
Pes ima v filmu zelo pomembno vlogo, saj so številni prizori posneti z njegove perspektive, v črno-beli tehniki. Vidimo ga, kako odrašča, se uči prinašati žogico, se naveže na svojega gospodarja in ga na koncu vsak dan spremlja do postaje. Hači je tako samostojen lik, kar nam omogoča, da razumemo in delimo njegova čustva. Toda vi, ki zdaj poznate resnično zgodbo o Hačiku, žal že slutite srce parajoč konec filma…
Nekateri ljubitelji psov se bojijo ogleda filma, ker ne želijo prelivati solz. Navdušenje nad Hačijem je še vedno prisotno, kar dokazujejo ganljivi odzivi gledalcev, ki so si delo (ponovno) ogledali na Netflixu leta 2022.
Kar zadeva resnično zgodbo o Hačiku, jo japonski učitelji še danes uporabljajo za razlago pojma zvestobe svojim učencem. Če boste v Šibuji, v našem imenu pomahajte temu slavnemu kipu!
