Na Japonskem so religije bolj kulturne prakse, ki izhajajo iz tradicije, kot pa dejanska verovanja. Medtem ko budizem mirno sobiva s šintoizmom, se verski kulti med seboj prepletajo in se harmonično dopolnjujejo.
Budizem na Japonskem je vera, uvožena iz Kitajske in Koreje, ki temelji na Budovih naukih. V 6. stoletju je bila indijska filozofija sprejeta na japonski način, tako da se je zlila s šintoističnimi verovanji. Skozi različna obdobja se je pojavilo veliko tokov, iz katerih je nastalo 13 budističnih šol.
Odkrijte to vero ali »pot modrosti«, ki je globoko zakoreninjena v japonski kulturi.
🇯🇵 Budizem, uvožena vera
Vir fotografije: https://think.iafor.org/arrival-acceptance-buddhism-japan/
Medtem ko je šintoizem avtohtona vera Japonske, budizem na otočje prispe precej pozno pod vplivom Kitajske in Koreje. Sčasoma se je prilagodil državi in njenim tradicijam, hkrati pa se je razvijal skozi japonsko kulturo.
Kako je budizem prišel na Japonsko?
Budistična doktrina je na Japonsko prispela v 6. stoletju, ko je bil šintoizem prevladujoča vera v deželi vzhajajočega sonca. Potem ko se je razširil v sosednjih državah, je budizem na otočje prispel skupaj s taoističnimi in konfucijanskimi tokovi.
Po Nihon Shoki (zbirka besedil o izvoru in zgodovini Japonske) je budistično filozofijo cesarju Kimmeiju predstavil korejski kralj kraljestva Paekche. Slednji mu je podaril Budov kip, ki so mu sledili budistični spisi in pismo, v katerem so bile pojasnjene zasluge te vere.
Pojmi duhovnega razsvetljenja, cikla življenja in smrti ter reinkarnacije so bili do takrat zelo oddaljeni od verovanj japonskega ljudstva. Poleg tega je »Budova pot« ali Butsudo privlačila s svojo novostjo, nekateri lokalni klani pa so v njej videli pravi vir moči.
Razvoj budizma na otočju
Slika, ki prikazuje pollegendarnega princa Shōtokuja (574-622), prvega velikega pokrovitelja budizma na Japonskem. Vir: wikiwand.com
Konec 6. stoletja, po hudih bojih med privrženci šintoizma in zagovorniki budizma (ter kitajske kulture), je budistično vero pod vplivom močnega klana Soga sprejel cesarski dvor.
Kasneje je bila doktrina razglašena za državno vero, torej v službi oblasti, da bi zaščitila državo in vzpostavila red med prebivalstvom. Njena vloga: varovati in usmerjati.
V naslednjem stoletju se je v državi močno uveljavila po zaslugi princa Shotokuja. Slednji, ki je bil imenovan za regenta pod vladavino cesarice Suiko, velja za ustanovitelja budizma na Japonskem in je na otočju zgradil številne templje. Shotoku-Taishi je znan tudi po tem, da je komentiral različne sutre.
Na začetku svoje integracije je bil budizem še posebej pod vplivom kitajske misli. Daleč od filozofskih teorij je bil takrat znan po svojih bolj ali manj čarobnih zaščitnih močeh proti boleznim, naravnim nesrečam ali drugim grožnjam.
Skozi stoletja se je pojavilo veliko budističnih šol in sekt. Ločimo 3 glavne tokove: hinayana, mahayana in vajrayana.
🏫 Japonski budizem: različne šole
Vzhodna pagoda Enryaku-ji, sedež budistične šole Tendai na Japonskem. Vir: youinjapan.net
Obstaja trinajst glavnih budističnih šol na Japonskem.
Šole iz obdobja Nara
- Hosso: »šola čiste zavesti«, ki jo je uvedel menih Dosho
- Kegon: »šola cvetličnega venca«, ki jo je uvozil menih Shen-Hsiang
- Ritsu: »šola discipline«, ki jo je ustanovil kitajski menih Jianzhen
Šole iz obdobja Heian
- Tendai: »šola gore Tientai«, zelo znan ezoterični budistični tok na Japonskem, ki ga je ustanovil menih Saicho
- Shingon: »šola prave besede« ali velika tantrična šola, ki jo je iz Kitajske uvozil menih Kukai
Šole iz obdobja Kamakura
- Nichiren budizem: »šola lotosa«, ki jo je uvedel menih Nichiren
- Jodo: »šola čiste dežele«, zelo razširjena na Japonskem, ki izhaja od meniha Tendai Honen
- Jodo shin: »prava šola čiste dežele« je glavni tok budizma, ki izhaja iz čiste dežele in ga je ustvaril Shinran
- Yuzu nenbutsu: »šola medsebojne pozornosti do Bude«, veja japonskega budizma čiste dežele
- Ji: »šola ure«, ki je del amidističnih doktrin čiste dežele.
- Rinzai: budistična šola, ki jo je začel Myoan Eisai, prvi japonski mojster zen, zelo cenjen med bojevniki
- Soto: glavna šola japonskega zen budizma, ki jo je uvozil Dogen Zenji in temelji na tihi meditaciji
- Obaku: najnovejša šola japonskega zen budizma, ki jo je ustanovil menih Ingen Ryuki
Japonski ezoterični budizem
Vir fotografije: amis-musee-cernuschi.org/bouddhisme-esoterique/
Ezoterični budizem izhaja iz šole Shingon in nekaterih vej šole Tendai. Ezoterični nauk spada pod tok vajrayana ali tantrični budizem, ki izvira iz Tibeta. Vendar pa japonski tantrizem vključuje šintoistične prakse. Japonski ezoterični budizem daje poudarek na magične prakse z mantrami in dharanijami, ki slovijo po svojih zaščitnih močeh.
Japonski zen budizem
Gre za vejo toka mahayana, ki v ospredje postavlja meditacijo in držo razsvetljenja Siddhārthe Gautame, imenovano zazen. Zen temelji na Chan, indijski meditaciji, ki je prišla s Kitajske. To je tudi oblika budizma, ki je najbolj znana v Evropi.
Japonski zen budizem ima le en cilj: doseči duhovno razsvetljenje s fizično in mentalno prakso.
🧘 Budistična praksa na Japonskem
Danes se mnogi Japonci opredeljujejo za laike, vendar nadaljujejo s svojimi verskimi praksami. Sodobno gibanje japonskega budizma Soka Gakkai ali laična oblika budizma Nichiren dobro odraža to novo dojemanje vere na Japonskem.
Templji in menihi
Tempelj Senso-ji, najstarejši budistični tempelj v prestolnici. Vir: Wikipedia
Na Japonskem obstaja veliko budističnih templjev. Skupaj s šintoističnimi svetišči so te verske zgradbe najbolj razširjene. Beseda »tempelj« se v japonščini prevede kot »tera« ali »jiin«, zato njihova imena vsebujejo pripono -dera ali -ji. Prepoznamo jih po veliki strehi in nadstropnih vratih (romon). Vendar pa zaradi budističnega sinkretizma številni templji izposojajo šintoistične arhitekturne elemente, kot so torii, in obratno.
Med najbolj znanimi templji na Japonskem lahko omenimo Kiyomizu-dera, posvečen boginji usmiljenja, in Senso-ji: najstarejši budistični tempelj v prestolnici. Tempelj Kinkakuji, imenovan tudi Zlati paviljon, in njegovi rajski vrtovi so prav tako zelo znani in privabljajo številne obiskovalce z vsega sveta.
V celotni zgodovini japonskega budizma je Kukai verjetno najbolj znan menih. Ustanovil je šolo Shingon, ki je danes zelo razširjena. Lahko rečemo, da je njegov duh močno vplival na japonsko kulturo. Kukai je dal zgraditi tudi samostan na gori Koya, kamor vsako leto pridejo številni romarji.
Dokyo, privrženec sekte Hosso-shu, je bil v 8. stoletju prav tako zelo pomembna politična osebnost, znan po svojem slabem vplivu na dvoru.
Bojevniški menih Benkei ostaja figura japonske folklore in lik v gledališču kabuki in No. Domnevno je bil sostorilec velikega Minamoto no Yoshitsuneja, slavnega samuraja iz japonske zgodovine.
Prav tako je menih Takuan Sôho iz šole Rinzai-shu znan po tem, da je bil mojster Musashija Miyamota, velikega japonskega mečevalca.
Drugi menihi so na Japonskem prav tako slavni, kot je Ikkyu-Sojun, mojster šole Rinzai, znan po svojih pesmih.
Vpliv budizma na japonsko kulturo
Japonska čajna ceremonija & zen budizem. Vir: WikiCommons
Budizem je močno vplival na japonsko kulturo. Odraža se v umetnosti, arhitekturi in lokalnem načinu življenja. Tako njegovo dediščino v japonski civilizaciji najdemo skozi bojevniški kodeks časti in v borilnih veščinah, kot sta Kyudo ali kendo.
Prav tako nekatere japonske tradicije izvirajo iz budizma, kot je slavna čajna ceremonija. Medtem ko šintoizem smrt obravnava kot konec obstoja, budizem ponuja drugačen pogled na ta dogodek s prisotnostjo onostranstva in načelom reinkarnacije. Poleg tega se budistična vera na Japonskem še vedno zelo izvaja med pogrebnimi obredi.
Umetnost se je prav tako navdihovala pri poti modrosti skozi Japonska kaligrafija, gledališče No ali celo cvetlično umetnost Ikebana, ne da bi pozabili na zen vrtove.
Za zaključek, budizem na Japonskem najde svoje mesto ob šintoističnih ideologijah. Več kot le vera, je to filozofija, ki je skozi stoletja prinesla veliko bogastvo japonski kulturi.
