Med najbolj senzacionalnimi japonskimi umetnostmi ima tradicionalno japonsko gledališče osrednje mesto.
Japonsko gledališče je oblika plesno-pevske predstave, ki izhaja iz verskih obredov, lokalnih tradicij in ljudske zabave. Ta odrska umetnost, ki je priznana kot nesnovna kulturna dediščina UNESCO, obsega več zvrsti: Kabuki (ljudska oblika), Nô (dramsko gledališče), Kyogen (komična različica) in Bunraku (lutkovna predstava).
Poglejmo si podrobneje to izjemno tradicionalno zabavo iz Dežele vzhajajočega sonca.
🎭 Kabuki, priljubljeno japonsko gledališče
Kabuki, ki se je pojavil v začetku 17. stoletja, je tradicionalno ljudsko gledališče. Ta oblika epske uprizoritve je na Japonskem zelo priljubljena že od obdobja Edo in privablja široko občinstvo.
Nishizaki Sakurako in Bando Kotji v predstavi Kabuki “Yoshino Mountain”
Izvor Kabukija
Ideograma »ka« 歌, »bu« 舞 in »ki« 伎 pomenita »petje«, »ples« in »tehnična spretnost«. Bistvo Kabukija izhaja iz avantgardnega duha, ki je zaznamoval to umetniško obliko v tistem času. Nekoč so igralce Kabukija imeli za posebneže, celo norce, ki so se nenavadno oblačili (kabuki-mono).
Leta 1603 je slavna plesalka Okuni izvedla prvo predstavo Kabuki v Kjotu… zabava, ki je hitro postala priljubljena. Vendar so predstave pogosto izvajale prostitutke, zato so Kabuki hitro povezali z razvratom. Zaradi tega je šogunat Tokugawa leta 1629 prepovedal nastopanje žensk na odru. Od takrat je poklic igralca Kabukija rezerviran izključno za moške.
Kabuki, ki je bil v obdobju Edo najljubše gledališče bojevnikov, daimjov in trgovske buržoazije, se odlikuje po ekstravagantnih kostumih, ličenju in igri ter po svoji spektakularni scenografiji.
Vključuje ples, komedijo, romantiko in tragedijo, vse to ob posebnem zvočnem vzdušju. Shamisen, tradicionalni japonski instrument s tremi strunami, izraža čustva igralcev in krepi njihove umetniške nastope. Poleg tega je oder opremljen s številnimi napravami, ki omogočajo izjemne vizualne učinke (vrtljivi oder, mehanizmi in brv, ki poteka skozi občinstvo).
Kabuki v sodobnem času
Danes ta gledališka oblika ohranja svoja pravila, hkrati pa se prenavlja. Med igralci se lahko pojavijo celo ikone pop kulture, da bi pritegnili mlajše generacije.
🙏 Nô, dramsko japonsko gledališče
Nô je dramska oblika tradicionalnega gledališča, sestavljena iz lirskega petja, plesov in mimike. Gledališče, ki je bilo od dobe šogunov rezervirano za japonsko elito, je edinstvena umetnost, hkrati poetična in duhovna.
Uprizoritev gledališke igre Nô “Aoi no Ue” ali “Gospa Aoi”.
Izvor gledališča Nô
Nôgaku, rojen v 14. stoletju v obdobju Muromachi, je najstarejša oblika gledališča, iz katere izvirata Nô (lirska drama) in Kyogen (komedija). Ta zabava, ki se je pojavila pred Shakespearovimi deli, izhaja iz Sangakuja, zvrsti ljudskega cirkusa iz 8. stoletja.
Nô črpa svoje korenine iz verskih kultov in obrednih plesov, ki so jih nekoč izvajali za pomiritev kamijev in blagoslov kmečkih pridelkov (Kagura). Kasneje je Sangaku prinesel bolj spektakularno razsežnost z vključitvijo čarovniških trikov, akrobacij in komičnih prvin. Postopoma je iskanje estetike prevladalo nad svetim značajem, kar je ponudilo prave umetniške predstave. Poleg tega »Nô« pomeni »moč« in prevzema pomen »talent« v pozdrav umetnikovemu delu.
V obdobju Muromachi je Nô sprejel nova pravila, ki so urejala kostume, maske, petje in orkester. Čeprav se je duh Sangakuja ohranil, je bil Nô odslej namenjen bojevniški aristokraciji.
Igralci Nô
Igralci izvajajo Nô iz generacije v generacijo. To so vedno moški. Shite je glavni igralec in ostaja rdeča nit zapleta. Oblečen v eleganten kimono izvaja počasen ples, imenovan Kuse. Waki je stranski lik, ki gledalcu pomaga razumeti kontekst zgodbe. Za razliko od shiteja nikoli ne nosi maske.
Igralci upodabljajo različne like, kot so moški, ženske, starci, duše ali celo kamiji, s pomočjo številnih mask Nô, imenovanih Nômen. Glavni igralec najpogosteje uteleša duha. Omeniti velja, da je bila v tistem času pričakovana življenjska doba precej krajša kot danes, smrt pa je bila zelo prisotna v mislih ljudi.
Maske Nômen
Japonske maske, ki izvirajo iz prazgodovine (obdobje Jomon), se uporabljajo že stoletja in ostajajo zelo priljubljene med šintoističnimi prazniki. Maske gledališča Nô so prežete s to prastaro kulturo. Nômen so izdelane ročno in izklesane iz kosa lesa, preden so pobarvane. Upodabljajo like, razvrščene v več kategorij: moški, ženske, starejši ljudje ali celo demoni. Tako lahko igralci utelešijo katerega koli protagonista.
Primeri lesenih mask nômen.
Gledališče Nô danes
Od svojega nastanka je Nô ostal nespremenjen in predstavlja tradicionalno kulturo skozi klasično literaturo, japonske legende ter maske, kostume in kimone. Zaradi svojega lirskega značaja ga tujci imenujejo japonska opera.
🤣 Kyogen, komično japonsko gledališče
Gledališče Kyogen je komična veja Nôja. Ta satirična umetnost, ki je v 8. stoletju prišla iz Kitajske pod imenom Sarugaku, kar dobesedno pomeni »opičje gledališče«, se je na Japonskem razvila z vključitvijo kulturnih verovanj srednjeveškega obdobja. Tako so redno uprizarjali demone in kamije. Poleg tega jezik, uporabljen v dialogih, izhaja iz obdobja Muromachi.
Šele v 14. stoletju se je gledališče Kyogen kodificiralo in sprejelo značilnosti, ki jih poznamo danes: srednjeveški kostumi, tipične maske in stilizirana gestikulacija, pod vplivom slavnega japonskega dramatika Zeamija.
Gledališka skupina Kyogen, Shigeyama Sengoro.
Kyogen se od drugih gledaliških oblik razlikuje po svojih kratkih in ritmičnih igrah, ki črpajo navdih iz človeških napak, da bi izzvale smeh gledalcev. Njegovo ime, sestavljeno iz ideogramov »kyo« 狂 (nor) in »gen« 言 (besede), pomeni »nore besede«. Tako kot pri Shakespearu in Molièru se teme iger vrtijo okoli vsakdanjih težav ali mesta človeka v vesolju.
Farse gledališča Nô
Lahkoten in komičen Kyogen je popolno dopolnilo resnemu in dramskemu gledališču Nô. Poleg tega so prizori Nôja pogosto prekinjeni s Kyogenom v medigri, da se malo sprosti napetost. Prizor traja približno 20 minut in služi sprostitvi gledalcev.
Igre, ki se vrinejo med dve dejanji, se imenujejo hon-kyōgen, tiste, ki prekinjajo dva prizora Nôja, pa se imenujejo ai-kyogen. Zagotavljajo podrobnosti o predstavi in igralcem omogočijo čas za preoblačenje.
👏 Bunraku, japonsko lutkovno gledališče
Na pol poti med Nôjem in Kabukijem je Bunraku oblika tradicionalnega japonskega gledališča dramskega repertoarja, ki združuje lutke, pete pripovedi in instrumentalno spremljavo.
Uprizoritev gledališča Bunraku v Narodnem gledališču Bunraku v Osaki, Kjoto.
Izvor Bunrakuja
Bunraku je nastal v obdobju Edo v 17. stoletju z združitvijo glasbenega pripovednega sloga »jōruri« z lutkovnim gledališčem. Ta edinstvena oblika predstave se je razvila v 18. stoletju s sprejetjem značilne lutkovne igre, preden je v 19. stoletju dobila ime Ningyo Johruri Bunraku. Teme so navdihnjene s srednjeveškimi dramami in sodobnimi uprizoritvami, ki evocirajo dualnost med ljubeznijo in družbeno dolžnostjo.
Umetnost Bunrakuja
Lutke Bunraku skrbno izdelujejo mojstri obrtniki. Vsaka ima svoj izraz na obrazu in je oblečena v tradicionalni kostum.
Lutke upravljajo trije lutkarji, oblečeni v črno, ki so vidni šele od pasu navzgor. Oživijo pod spretnimi rokami umetnikov, ki so popolnoma usklajeni, da dosežejo tekočo gestikulacijo. Prvi upravlja obraz, telo in desno roko lutke. Običajno to vlogo zaseda najbolj izkušen umetnik. Drugi premika levo roko lutke, tretji pa upravlja noge. Zgodbe poje pripovedovalec ob spremljavi igralca na shamisen. Pripovedovalec modulira svoj glas in intonacije glede na lik, ki ga uteleša.
🤩 Japonsko gledališče danes
Danes japonsko gledališče ostaja simbolična figura tradicionalne japonske kulture. Hkrati poetična in estetska, odrska izvedba igralcev je absolutno izjemna. Kot ste razumeli, je ta zelo tipična gledališka umetnost nepogrešljiv spektakel, če potujete na Japonsko!
